Naj bo manj ravno dovolj

arhitekt Ira Zorko - otvoritev Centra sonaravne gradnje

Arhitekt Ira Zorko o naravni gradnji

O sodobni arhitekturi je bilo s strani filozofov pri nas bolj malo zapisanega. A v tistih nekaj vrsticah, ki ji jih je pred leti posvetil Tine Hribar, se zdi, da je iskalec modrosti prišel blizu splošnega bistva. Sodobna arhitektura je le še tehnotektura, pozabila je namreč na svoje izhodišče, na začetni pomen svoje besede, na arhe, kot tisto neizrekljivo prvo počelo, ki se dotika skrivnosti in izvora našega bivanja.

Naravna gradnja se poskuša ponovno približati temu ključnemu izhodišču. In zato se kaže kot oblika zadržanosti. To je tista zadržanost, ki jo lahko opazujemo pri rasti živega organizma. Ob tem ustavljanju pride v rastlini, pa tudi v človeku, do notranjega premisleka, do notranje preobrazbe. Ta je posledica občutka in spoznanja, da tako, kot je šlo doslej, ne gre več naprej. Da ne moremo nadaljevati na isti način, po isti poti. Da se mora dosežena materialna rast po določenem času, ko je začutila svojo mejo, ustaviti, izraziti v novem spoznanju in novi kvaliteti. Ko opazujemo naravo, lahko vidimo, kako se drevo ustavi, da lahko oblikuje list, kako se cvetlica umiri, počaka in zgosti, preden oblikuje svoj cvet in plod. Na podoben način se človek ustavi in umiri v fizični rasti, da bi lahko deloval, in se ob opazovanju svojega delovanja razvijal po duševni in duhovni plati.

Lep in v marsičem domala neprekosljiv osebni zgled nam je dal Plečnik. Po svojih velikih in slavnih mladostnih delih na Dunaju je zastal, in malo je manjkalo, da se ni odvrnil od arhitekture. Deset let skorajda ni ustvarjal. V iskanju globljega pomena in izvira arhitekturne govorice je šel zavestno proti toku svojega časa. Del tega preobrata se kaže v njegovi vrnitvi h klasičnim gradbenim tehnikam in materialom. K obuditvi rokodelstva. V nekem trenutku svojega življenja je zapisal:

”Kamen hočem obdelati tako, da ne bom oskrunil njegove narave. Doslej sem delal obratno. Upam, da mislim logično – to je pravilno. Zato obljubim, da bom poskusil iz kamna potegniti dušo, ne pa dajati kamnu dušo.”

Plečniku je bilo jasno, da so naravni materiali tisti, ki v sebi nosijo pečat stvarstva, plasti sončne svetlobe, naložene v letnicah lesa, kristalni svet kamnin in bolj ali manj plemenitih kovin; so delci materije, ki ohranjajo v sebi mistični podpis, kot se je izrazil Jacob Boheme. To je razumevanje sveta, v katerem vsak kamen, vsaka cvetlica, vsako živo bitje s svojo podobo izpričuje svoje notranje bistvo. To je razumevanje, ki nas svari in oddaljuje od naraščajoče mehanskosti modernega sveta in se zavzema za živost celote, socialne družbene, naravne in estetsko- likovne. Včasih se je človek zatekal k uporabi naravnih gradiv iz nuje. Danes se vrača k njim iz prepričanja in globljega premisleka. To je eden najbolj neposrednih načinov, kako se lahko človek znova poveže s stvarstvom in živimi stvarmi okoli sebe.

Naravna gradnja je način razumevanja samega sebe in naše vloge v svetu, ki ni več le borba, ki ni nenehno prilaščanje iz izkoriščanje, ampak je dajanje in sodelovanje. Nega in skrb do sočloveka, do živali, do rastlin in mineralnega sveta. To je način gradnje, pri katerem je človek za hišo in svojo okolico tisto, kar je duša za naše fizično telo. Ni naključje, da se v našem jeziku besede, kot so okno ali vrata, ujemajo s tistim, kar je pri človeku oko in vrat. Telesa so naša prva hiša in po njih ter po njihovem gibanju, legah ter v sozvočju s telesom pokrajine lahko oblikujemo naša bivališča in naselja. Takšno razumevanje dodaja ponovnemu odkrivanju in navduševanju ljudi za gradnjo iz naravnih materialov ob pomembnih ekoloških in zdravstvenih ozirih, etično, estetsko in duhovno dimenzijo. Naravni materiali so dovzetnejši za ohranjanje spomina, za nastanek duhovne patine, za občutke in doživetja, ki se vanje vtiskujejo skozi vsakdanjo rabo. Umetnik nas skozi svoje delo uči, da v vsakem zrncu peska živi beseda. In da lahko svoj navdih najdemo v obstoječem. Ne skozi izmišljanje, ampak skozi odkrivanje, čudenje in služenje tistemu, kar je potrebno in kar se želi skozi nas izraziti. Zato je potrebna določena mera ponižnosti. S to ponižnostjo, ki je oblika nevedenja in odprtosti do drugega, se lahko človek obvaruje pred ponižanjem. Nič ne more priti do nas v svoji resničnosti, če smo polni samega sebe. Skozi biografijo takšnega človeka lahko začutimo in razumemo, da je način, kako živimo in delujemo v svetu, način, kako in do kakšne mere smo se sposobni upreti skušnjavam časa, hkrati pa tudi izraz tega, kako gradimo sami sebe. Tukaj se dotaknemo bistva naravne gradnje.

V tej luči vidim odprtje takšnega prostora, kot je tole gnezdo, ki je plod dolgih, predolgih let prizadevanj in učenja, kot enega prvih resnejših in zato nadvse dragocenih korakov k odpiranju priložnosti, da skozi druženja in izmenjavo izkušenj, napak in slabosti, skozi preprosta gradiva, kot so slamnata bilka, mineral, pigment, kristal peska, znova začnemo razmišljati o neposrednem prostoru, ki nas obdaja, o drevesu, o gori, o reki, o planetu in zvezdah. O sebi in sočloveku. O hišah in mestih. O skupnosti. O dediščini in izročilu naših prednikov, za katere upajmo, da ga bomo, ravno zaradi težav, v katere smo kot civilizacija zašli, začeli znova spoštovati, ga znali ponovno razumeti, ohranjati in se ob njem učiti, kako naprej, kako ustvarjati novo, ki bo živo in resnično ter se ob tem razvijati. Naj tukaj še sam sebe zadržim in končam. Naj bo manj ravno dovolj.

 

Arhitekt Ira Zorko, nagovor ob odprtju Centra sonaravne gradnje, 13. septembra 2017

foto: Anže Petkovšek