Pogovor z lastnikom podjetja Kreidezeit

Naravno pisano – takšno je pač življenje na deželi

Zakaj se Gerd Ziesemann, lastnik podjetja Kreidezeit, tako zelo dobro počuti s svojim podjetjem / lastovičji iztrebki so del vsega

Sproščen podjetnik: Gerd Ziesemann pred svojim podjetjem v Sehlemu. Na vseh okenskih policah stojijo posode z rožami, ki jih je z geranijami in petunijami zasadil vrtnar. Podjetnik želi, da se njegovi zaposleni počutijo “krasno”.

Sehlem, Nemčija: Ljudje, ki živijo med hlevi in cerkvami, niso omejenci. So ljudje podeželja, ki vaško življenje teh regij delajo mikavno. Časopis HAZ jih predstavlja v svoji seriji. Danes: Gerd Ziesemann, podjetnik iz Sehlema.

Pravzaprav je Gerd Ziesemann želel postati ekološki kmetovalec. Na srečo je pred tem opravil posebno tržno raziskavo: v Hildesheimu, na ulici Vier Linden, je postavil dve mizi. Na eni je razgrnil informacije o ustanovitvi skupnosti porabnikov, na drugi recepte za ekološke barve. “Pri tej mizi je bilo 300 ljudi, pri drugi le 30”, se spominja 59 letni Ziesemann. “Zadeva je bila takoj jasna.”  Ljudje so si želeli ekoloških barv in ne ekološko pridelane zelenjave, zato so barve tudi dobili. Seveda malo kasneje, saj je moral Gerd Ziesemann svoje podjetje Kreidezeit najprej ustanoviti. Od ustanovitve je minilo 20 let. Najprej je barve iz naravnih surovin, iz apna, blata, kazein ali olj prodajal na ekoloških tržnicah. Njegova žena ga je pri vsem podpirala, prav tako vse tri hčere – s kobacanjem pod mizami na tržnicah.

Otroci so tudi razlog, da se je Ziesemann vrnil v Sehlem. V tem majhnem kraju v okrožju Lamspringe se je rodil in živel 20 let. Življenje na vasi pa mu je vendarle postalo pretesno, zato se je odselil in ponovno pristal na podeželju, v kraju blizu Münstra. Vendar ne v hiši pod nadzorom staršev, temveč v komuni. To je bilo leta 1968, ko so študenti preizkušali alternativne oblike življenja in še kaj drugega. Ziesemann se je udejstvoval v socialističnem nemškem združenju študentov SDS ter se izšolal za biološko paleontološkega preparatorja. Nato je potoval po svetu in živel nekaj let v Hamburgu. Ko so prišli otroci, sta se z ženo odločila za življenje na podeželju. “Če je človek odraščal na podeželju, želi tudi kasneje tako živeti”, pravi družinski oče. Družina se je preselila v Sehlem in ustanovil je podjetje Kreidezeit, zaradi jasnosti rezultatov njegove “tržne raziskave” seveda.

V zgradbi, kjer so včasih izdelovali lesene ščipalke, danes 28 žensk in moških meša eokološke barve, jih polni v vrečke in lepi z nalepkami, ki vsebuje znan stavek: “Lastovičji iztrebki na embalaži niso razlog za reklamacijo.”

59 letni Ziesemann je pravi človek podeželja (“nekdo, ki potrebuje prostor”) in njegovo podjetje prava podeželjska firma. Z rožami na okenskih policah in lastovkami. “Imamo tudi lesno sovo, mačko vodomeca, čapljo in podlasico”, našteva direktor.

Nič čudnega torej, če se zaposleni v tej okolici počutijo “krasno”, kot navaja ustanovitelj podjetja. Morda pa je vzrok za krasno počutje v tem, da njegovo podjetje izvaja obrtniška dela, za katera so izučeni, ter niso le “pomočniki industrije” – razvoj, ki ga Zisemann obžaluje. “Obrt vedno bolj izumira”.

Izdelovanje naravnih barv za vse ljudi mu je bilo vodilo – ne le za “nek majhen ezoterični krog ljudi”. Barve podjetja Kreidezeit so priljubljene tudi pri restavratorjih. Tako so z barvami iz Sehlema po požaru prebarvali knjižnico Anna-Amalia v Weimarju. “To sem izvedel šele kasneje”, skromno doda.

O uspehu nerad govori, še manj o denarju. “Nemoralno” je imeti maksimiranje dobička kot glavno vodilo podjetja. Pri vsej ljubezni do obrti, do svojih zaposlenih in okolja, je hkrati uspešen tudi po strogih gospodarskih merilih: letni promet znaša od 2 do 3 milijone evrov, v zadnjih desetih letih je podjetje zabeležilo 18 do 22 odstotno letno rast prometa.

Pravkar so na zemljišču podjetja med Sehlemom in Harbarnsenom zgradili novo dvorano iz lesa. Podjetje spada na podeželje, je prepričan. “Naše barve potrebujejo takško okolico, kot je ta.”